Slovenian IN UGANDA

Miha Logar was born in 1974 in Kranj, Slovenia, Central Europe. He showed exceptionally strong journalistic tendencies in his youth - with 15 years of age he founded a Yugoslav magazine on an exotic kind of computers (Amstrad Schneider CPC). When he was 17, Yugoslavia fell apart, the market for his magazine………………………….More at: http://edirisa.org/people/

Avtor: Nives Pahor
Vir: Podjetnik, oktober, 2006

Miha Logar - zaljubljen v Ugando

Prišel, videl in ostal - je povzetek zgodbe Slovenca v Ugandi, ki se navdušuje nad njenimi ljudmi, klimo, kakor tudi podjetniškim okoljem in priložnostmi.

Miha Logar je dvaintridesetletni Kranjčan, ki se je na enem izmed popotovanj po Afriki zaljubil v Ugando in se odločil, da bo tam živel. V Ugando je prvič odšel pred sedmimi leti (1999), ko je delal raziskavo za diplomsko nalogo. Že takoj na začetku ga je nova država popolnoma prevzela. V Slovenijo se je vrnil samo toliko, da je dokončal diplomsko nalogo in odslužil vojaške obveznosti. Prej kot v enem letu je odpotoval nazaj v Ugando - tokrat se je tam lotil magistrskega dela razvojnih študij. Letos teče že šesto leto, odkar živi v jugozahodnem delu države, in sicer ob jezeru Bunyonyi, dela pa v bližnjem mestecu Kabale. Po izobrazbi je novinar in razvojni delavec, ki se ukvarja predvsem z razvojem Afrike, hkrati pa je tudi podjetnik, saj se mu zdi usmerjenost v podjetništvo najboljša naložba v neodvisnost.

Miha smo srečali na poslovnem obisku v Sloveniji, zato smo izkoristili priložnost, da izvemo kaj več o njem in podjetniški (vendar zaenkrat še mistični) Ugandi.

Nadaljevanje članka je dostopno samo naročnikom.

Redki so ljudje, ki sprejmejo tako korenito odločitev, kot je tvoja, in se odselijo na drug konec sveta. S čim te je Uganda tako očarala, da si se odločil za tako veliko spremembo v življenju? Kot vem, imaš v Ugandi tudi ženo in hčerkico.
Res je, toda žena in otrok sta prišla pozneje. Najprej je bila samo ljubezen do Ugande, ki mi ustreza v vseh pogledih: od klime do kulture in družbe. Ustreza mi njena odprtost in dejstvo, da je tam zelo enostavno delati nekaj svojega in novega. V Sloveniji si vedno del sistema, ki te ovira, tam pa si lahko (zaenkrat še) vzpostavljaš svoj sistem. Všeč mi je tudi, ker v državi vlada zelo podjetniško vzdušje, saj si želijo tujih naložb in tuje pozornosti.

Podjetnike torej sprejmejo z odprtimi rokami?

Ja, podjetnik je veliko lepše sprejet kot razvojni delavec, saj namene podjetnika laže razumejo, ker vejo, da pride sklepat posle. Če pa prideš v Ugando skrbet za otroke, postanejo nezaupljivi, saj se sprašujejo, zakaj si tam, kaj je tvoja motivacija, zakaj bi nekdo prišel v Ugando, če pa si vsi želijo iz nje - v Anglijo. Tega ne razumejo.

To je podjetniško usmerjena država. Praviš, da si oboje - razvojni delavec in podjetnik. S čim se v resnici preživljaš v Ugandi?

Počnem več stvari hkrati, največ pa se ukvarjam z nevladnimi dejavnostmi, ki so v pomoč lokalnim skupnostim. Pod tem okriljem je nastalo tudi podjetje Edirisa, ki sem ga skupaj z ugandskim prijateljem registriral leta 2001. Podjetje je nastalo zato, da smo lahko bolj neodvisni. Država se namreč manj vtika v podjetja kot v nevladne organizacije.

Kako pa prideš do denarja?

Na začetku sem ves denar, ki so mi ga starši in stari starši namenili za stanovanje ob zaključku študija (nekaj tisoč evrov), vložil v lokalne stavbe ob jezeru. Nekaj denarja dobivamo od donatorjev z vsega sveta in iz naše podjetniške dejavnosti. Edirisa je namreč začela delovati kot študentsko gibanje, danes pa je prerasla v mednarodno gibanje, ki ima podpornike po vsem svetu: združenje v Sloveniji, dobrodelno organizacijo v Angliji, zdaj pa jo ustanavljamo tudi v Nemčiji.

Ključna cilja, ki sem jima podredil vse svoje delovanje, sta pomagati otrokom in pokazati svetu drugačno, lepo, zanimivo Afriko, ki je v nasprotju s prevladujočo predstavo o Afriki kot celini s težavami. Od samega začetka sem imel željo razviti organizacijo, ki bi delovala kot neko okno (kar »edirisa« v jeziku Bakiga - ljudstva iz Kabale - tudi pomeni), skozi katero bi si svet lahko ogledal Afriko, Afrika pa svet. Organizacija bi torej delovala kot informacijski center, kjer se ljudje lahko izobražujejo o okolici, kulturi, jeziku, jezeru in tako naprej. Zato smo pripravili tudi že polurni dokumentarni film o našem plemenu in okolici, kjer živimo, postavili spletno stran (http://edirisa.org/) in oblikovali različne obvestilne brošure, dvakrat na leto pa turiste peljemo po Ugandi.

Se od tega res da živeti?
Niti ne. Prav zato smo začeli razvijati še druge projekte. Kmalu se je namreč pokazalo, da nimamo zadosti turistov, zato smo začeli razvijati projekt sponzorstev za otroke, ki podpira posameznega otroka in hkrati naš projekt z otroki. Skupaj s tujimi sponzorji otrokom kupimo pisala, uniforme za šolo, priskrbimo jim delavnice, učimo jih plavati in podobno. V projekt je vključenih že več kot sto otrok.

V mestu Kabale, ki je od jezera oddaljeno okrog osem kilometrov, pa imamo razvito pravo podjetništvo: odprli smo restavracijo, kulturni muzej in tako naprej. Edirisa mi ponuja zelo veliko možnosti delovanja: od novinarja, učitelja, turističnega vodnika do hotelirja, kar mi tudi zelo ustreza.

Ugandska vlada torej zelo skrbi za promocijo v tujini. Zanimanje za Ugando v svetu pa narašča, še posebej zaradi povezav, ki jih ima na političnem in gospodarskem področju s sosednjimi državami in Združenimi državami Amerike.
Res je. V kontekstu podjetniških priložnosti je treba vedno gledati širše, čez meje države, treba je razmišljati v regijskem okviru. Treba je tudi vedeti, da se Kenija, Tanzanija in Uganda povezujejo v tako imenovano Vzhodnoafriško skupnost, tako da bo kmalu nastala federacija s skoraj stomilijonskim trgom. To je zelo dobra osnova za posel. Tudi če je na tem trgu le en odstotek ljudi z veliko denarja, je to še vedno več, kot jih imamo v Sloveniji. Trg pa je »lačen« izdelkov z Zahoda.

Dokaz, da je Uganda država številnih priložnosti, je tudi prisotnost Indijcev in Kitajcev, ki gredo tja, kjer vidijo priložnost za posel. Začutili so priložnosti v okviru sporazuma African Growth Opportunity Act (AGOA), ki ponuja prosto trgovino med ZDA in 37 afriškimi državami. Indijci gradijo veliko tekstilnih tovarn, v katerih zaposlujejo Ugandce, prodajajo pa na ameriški trg. To bi lahko naredil tudi Slovenec.

Kje nasploh vidiš poslovne priložnosti za slovenska podjetja?
Priložnosti je veliko, na primer v ponudbi novih tehnologij ugandski vladi, v storitvenem oziroma turističnem sektorju, kmetijstvu ali v omenjeni proizvodnji za prodajo na svetovne trge.

Za turizem je Uganda nekaj enkratnega. Ravnokar pomagam slovenskemu podjetju navezati stike z lokalnimi turističnimi ponudniki. Tudi sam bi lahko veliko več zaslužil s turizmom, vendar imamo zaenkrat druge prioritete. Res pa je tudi, da v Ugando nisem šel, da bi postal turistični vodnik. Ker je Uganda zelo rodovitna, je veliko priložnosti tudi v kmetijstvu. Na primer: zdaj po kenijskem vzoru že izvažajo rože v evropske države. Rože naložijo na letalo in naslednje jutro jih že prodajajo v Evropi. Tudi pivo je v Ugandi donosen posel, saj ga zelo veliko pijejo.

Pivo?! Pa le imamo nekaj skupnega. A imajo svoje proizvajalce?
Imajo svojo proizvodnjo. Pravijo, da je ugandsko pivo kar dobro. Jaz ga ne pijem, zato nisem pravi naslov za ocene.

Veš, kaj bi bil še dober posel v Ugandi? Narediti počitniško naselje za upokojence. V Evropi in ZDA bo vse več starih ljudi. V Ugandi je čudovito podnebje - kot bi bila večna jesen. Nikoli ni vroče, zato je prijetno in zeleno, delavci, ki naj bi skrbeli za starejše, pa so zelo poceni.

Če se dotakneva samo posla - na kaj je treba paziti, ko poslujemo v ugandskem poslovnem okolju? Imajo kakšne navade, protokole?
Nekoliko se pozna vpliv Anglije, na splošno pa ni velikih posebnosti. Treba je le vedeti, da je v poslovnih odnosih vedno prisoten tudi osebni stik. Pri Afričanih poslovni partner ni samo poslovni partner, ampak mora biti tudi in predvsem prijatelj. Papir ne pomeni dosti. Več pomeni beseda. Ko nekdo nekaj obljubi, to potem tudi drži.

Ali privilegirajo poslovanje samo z nekaterimi državami?
Mislim, da ne. Res pa je, da izdelek z nalepko »Made in UK« ali »Made in Germany« pomeni kakovost.

Iz katerih držav prihaja največ podjetnikov, ki poslujejo v Ugandi?
Mislim, da so na prvem mestu Indijci, potem so Južnoafričani in Kenijci. Južnoafričani se zelo širijo, saj se v Ugandi dobro počutijo, ker že poznajo celino. Zlasti mobilna telefonija je v njihovih rokah, veliko pa imajo tudi restavracij s hitro prehrano. O zahodnih državah pa ne bi mogel govoriti, saj je o njih slišati le, ko je govor o razvoju, miloščini in tako naprej. Več je tega kot pa posla.

Na splošno lahko rečem, da so srednja podjetja v Ugandi v lasti Indijcev, mala podjetja so v lasti domačinov, velika podjetja pa so mešana.

Omenil si, da je bogatih le peščica in da si trg želi izdelkov z Zahoda. Toda, kakšna je resnična kupna moč?
V Ugandi je res zelo malo zelo bogatih, potem je nekaj več srednjega sloja, največ pa je revnih. Treba je tudi vedeti, da si bo nekdo s plačo le deset tisoč tolarjev na mesec kljub vsemu privoščil mobilni telefon, čeprav so cene mobilnih telefonov podobne našim. Skoraj vsi imajo mobilne telefone. To je dokaz, da ljudje najdejo denar za tisto, kar si resnično želijo.

Kakšne pa so cene drugih dobrin?

Niso tako zelo nizke. Če greš v samopostrežbo, so cene podobne kot v Sloveniji. Kokakola, ki je prisotna v vsaki vasi, stane 600 šilingov, kar je okrog 60 tolarjev, pivo pa 1600 šilingov, kar je že skoraj enako kot v Sloveniji.

Kakšna pa je pravzaprav povprečna plača?

Tega natančno ne bi vedel. Vem pa, da učitelj zasluži 250 tisoč ugandskih šilingov na mesec (devet šilingov je en tolar). Delavci v mestu pa zaslužijo malo več kot delavci na podeželju.

Kot podjetnik zaposluješ domačine. Kaj mi lahko poveš o delavnih navadah teh ljudi?

To pa je lahko težava. Z Ugandci so podobne težave, kot smo jih imeli včasih Slovenci z delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Vse delajo bolj počasi, težava pa je tudi, ker večini manjka spodbude in samodiscipline. Če v bližini ni šefa, ki jih nadzoruje, ne naredijo ničesar, kar na primer Indijcev ne moti, saj so koristi, ki jih imajo, večje od težav.

Kaj pa korupcija? Afrika ni ravno znana po brezmadežnih uradnikih.
Korupcije je veliko, vendar se kot podjetnik z njo ne srečaš, če si tega ne želiš. Če pa želiš podkupovati, lahko to seveda počneš.

Si imel sam kakšne težave z ustanavljanjem podjetja?
Nobenih. Podjetje je bilo ustanovljeno v nekaj dneh. Odvetnik, ki sem mu plačal 250 evrov, je poskrbel za vse. Glede na moje zahteve mi je svetoval najprimernejšo obliko registracije, hkrati pa mi je dal še nekaj novih zamisli. Predvsem pa je vse skupaj potekalo zelo hitro.

Kaj pa mediji - kako se lahko podjetje najbolje sporazumeva s potrošniki?

V Ugandi (kot v vsej Afriki) je med vsemi mediji na prvem mestu radio. Vsak ima radio, še najrevnejši pastir ima radio, tako da lahko prek radia marsikaj oglašuješ. Morda še to: v Ugandi so nori na angleško nogometno ligo, zato ima vsak lokal dekodirnik in anteno. Morda lahko oglašujejo tudi na satelitskih kanalih.

Še kakšno priporočilo za konec?
Prepričan sem, da se je treba pojaviti na trgih držav v razvoju, saj so to trgi prihodnosti. Tu bo vse več denarja, zato bo tudi kupna moč vedno večja. Vzhodna Afrika je prav gotovo zanimiva, saj je to zelo velik trg.

E-Mail info@slovenskapalma.org