Pristna afriška potovanja s Slovenko

Vesna Glamočanin je dvaintridesetletna Ljubljančanka, ki že več kot eno leto dela in živi v eksotični Tanzaniji. Že v času študija je zelo rada potovala in spoznavala nove kulture ter kraje. Pravi, da so bila prav potovanja eden glavnih razlogov, da si je sploh drznila narediti »korak v neznano«. Zdaj mineva dve leti, odkar je prvič stopila v Tanzanijo in še vedno je zaljubljena vanjo. Vesna je danes solastnica in direktorica slovensko-tanzanijskega podjetja Pure Afro Travels (www.pure-afro.com), ki se ukvarja z organizacijo safarijev po prelepih tanzanijskih narodnih parkih.


 

Kako je sploh prišlo do odločitve, da greste v Tanzanijo in tam ostanete?  
Mislim, da v nekem trenutku (ali več trenutkih) v življenju vsak pride do razpotij, kjer se je treba odločiti, kako naprej - ali nadaljevati po ustaljeni poti, ki te kot človeka ne osrečuje, ali pa poiskati nekaj drugega. Vedno imaš možnost izbire, res pa se je težko odločiti za nekaj novega in neznanega, kar z leti postaja vedno teže.  

 

V mojem primeru je do te odločitve prišlo, ko sem delala za Evropsko komisijo. Delo je bilo dobro, a zelo naporno in z vse manj prostega časa. Prišla sem do trenutka, ko sem se morala odločiti, ali želim tako nadaljevati. Vmes je posegla še usoda, saj sem se ravno pred potekom pogodbe in njeno obnovitvijo pri Evropski komisiji priključila manjši skupini prijateljev, s katerimi smo se odpravili na popotovanje po Tanzaniji.  

      

 

Če prav razumem, vas je Afrika takoj očarala? 

Afrika ima poseben čar, zato obstajata le dve možnosti: »love it or hate it«. Pri meni je bilo zelo očitno, da gre za prvo možnost. Spoznala sem veliko novih ljudi in njihova pozitivna energija ter zelo optimistična življenjska naravnanost sta mi pomagali pri odločitvi, da grem novim izzivom naproti in se začnem ukvarjati s turizmom ter organizacijo safarijev.

Tanzanijci morajo biti zelo prijetni ljudje  

Tanzanijci so zelo topli, prijazni, odprti in vedno nasmejani ljudje. Morda to izhaja iz njihove zgodovine, saj so tudi oni (tako kot mi) živeli v socializmu. Res pa je, da znajo bolj uživati in živeti življenje in da jih ne skrbi, kaj se bo zgodilo jutri, čez eno leto, deset let. »Bo že,« pravijo. 

To vam je verjetno zelo olajšalo nov začetek, a kljub vsemu tak projekt zahteva kar velik finančni zalogaj. 
V projekt se seveda nisem spustila popolnoma nepripravljena. Najprej sem se odpravila po tanzanijskih uradih, da sem ugotovila, katere dokumente moram pridobiti, nato sem preračunala, kolikšen vložek bi bil potreben, ter pripravila okviren poslovni načrt, ki naj bi dal svoje prve rezultate v šestih mesecih. Če rezultatov po šestih mesecih ne bi bilo, bi se vrnila v Slovenijo in nadaljevala, kjer sem ostala. A bilo je drugače, saj je po približno petih mesecih potovalna agencija Pure Afro Travels zaživela, zato sem se odločila, da bom ostala v Afriki. 

 

Kakšna pa so vaše izkušnje s tanzanijsko birokracijo? 

Podkupovanje uradnikov lahko postopke zelo pospeši, vendar tega ne priporočam, kajti če enkrat »daš«, moraš »vedno dati«. Se pa zadeve tudi na tem področju izboljšujejo. Lani se je tudi zamenjala vlada, ki je odkrito napovedala boj proti korupciji in večjo učinkovitost vladnih organizacij.
 

Navajeni ste bili na evropski način dela. Kako ste se navadili delati v Tanzaniji?  
Žal razmere niso idealne, saj stvari, ki jih v Evropi jemljemo kot samoumevne, tukaj niso, kar ima zelo velik vpliv na poslovanje. Največ težav je s tehnologijo in infrastrukturo in ko odpove elektrika tudi po ves dan, odpove tudi marsikaj drugega – komunikacije, na primer.  

 

Če primerjate Tanzanijo in Slovenijo oziroma Evropo, kakšne razlike še opažate? 

Razlike seveda obstajajo, a se tudi te zmanjšujejo, saj civilizacija in kapitalizem nezadržno prihajata tudi v Tanzanijo. Za ljudi z denarjem je kakovost materialnega življenja dosti boljša kot za tiste, ki denarja nimajo, česar pa ne morem reči za »duhovno« življenje, saj denar ne more kupiti vsega. 
 

V Tanzanijo ste prvič prišli pred dvema letoma. Se je od takrat veliko spremenilo? 
Moram priznati, da se je v teh dveh letih odprlo veliko podjetij, čedalje več stvari lahko kupimo v trgovinah. Na splošno (če primerjam s Slovenijo) se dogaja podobno, kot se je pri nas po osamosvojitvi, ko se je trg odprl. Odpirajo se večji nakupovalni centri, na cestah lahko vidimo najnovejše modele avtomobilov, mesta rastejo in privabljajo vedno več ljudi iz vasi. Infrastruktura se izboljšuje iz dneva v dan. Upam, da bo globalizacija prinesla več dobrega kot slabega.  

 

Kako pa bi ocenili splošno družbeno in podjetniško okolje?  

Okolje je politično stabilno in odprto vlagateljem. Tanzanija je prava posebnost v primerjavi s sosednjimi državami. Čeprav v Tanzaniji živi več kot 130 plemen in se mešajo kulture ter verstva, ni medsebojnih spopadov in vojn. Dobro je, da se podjetja v istih panogah na lastno pobudo združujejo in oblikujejo zveze, saj tako laže izmenjujejo podatke ter znanje, predvsem pa laže nastopajo v pogovorih z vladnimi organizacijami. V našem primeru je to Zveza turističnih operaterjev Tanzanije (Tanzanian Association of Tour Operators), katere člani smo tudi mi.
 

Ker ste zelo aktivni v podjetniškem okolju, me zanima, kje vidite poslovne priložnosti za slovenska podjetja v Tanzaniji? 

Tanzanija je dežela na prehodu iz socializma v kapitalizem, zato je zelo privlačna tudi za slovenske vlagatelje. Najpomembneje pa je, da je Tanzanija odprta tujim vlagateljem in da ponuja veliko ugodnosti - tudi na področju davkov, saj so tuji vlagatelji v prvih petih letih poslovanja izvzeti iz plačevanja nekaterih davkov. Tanzanija ima veliko naravnih danosti - seveda poleg naravnih znamenitosti, kot so narodni parki Serengeti, Ngorongoro, Kilimandžaro, Zanzibar in tako naprej, ki so pomembni predvsem za turizem. Tanzanija ima veliko najdišč poldragih in dragih kamnov, zlata in drugih plemenitih kovin, zato se eden izmed poldragih kamnov, to je modri tanzanit, tudi imenuje po njej. Tanzanija ima tudi zelo veliko zemlje, zato je kmetijstvo največja gospodarska panoga. Možnosti za naložbe je torej zelo veliko.

Kakšen pa je postopek ustanovitve podjetja in koliko časa lahko vzame? 
To je odvisno od tipa podjetja (domače, mešano, tuje podjetje) in predvsem panoge, saj v nekaterih panogah potrebujete več dovoljenj, licenc kot v drugih. V našem primeru smo morali najprej pridobiti potrditev za ime podjetja, nato so bile potrebne registracije pri različnih uradih, na koncu pa smo morali pridobiti licenco za delo. Vse skupaj je trajajo dobrih pet mesecev.  

Posebnost na primer turističnih podjetij, ki se ukvarjajo z organizacijo safarijev in s pohodništvom, je vsakoletna pridobitev nove licence za delo, kar pa ni tako majhen izdatek, saj ena licenca stane od 2000 do 5000 dolarjev, velja pa samo eno leto. Zato je vse več podjetij brez licenc in poslujejo nelegalno. Sama turistom odsvetujem kakršnokoli sodelovanje z njimi, ker največkrat ne prinese nič dobrega in meče slabo luč na vsa zakonita podjetja.

Za konec pa še osebno vprašanje. Kaj ste našli v Tanzaniji, česar v Sloveniji niste? 

Najprej ustrezno klimo, saj nisem velik privrženec zime. Morda ravnotežje med delom in življenjem, saj živimo samo enkrat, čas pa zelo hitro teče. Še vedno veliko delam, saj se ne ukvarjam samo s potovalno agencijo, ki ji namenim večino svojega časa, ampak pomagam tudi lokalnim nevladnim organizacijam in iščem nove poslovne priložnosti, ki bi prinesle nekaj dobrega tudi lokalni skupnosti. Zdaj smo na našo pobudo uspešno organizirali delavnice, s katerimi smo ljudi opozarjali na nevarnosti HIV-a oziroma aidsa. Kaj pa bo prinesla prihodnost, pa bomo seveda šele videli. Za zdaj kaže zelo dobro.